Stanovanje je ena temeljnih človekovih potreb, ki presega zgolj fizični prostor za bivanje. Pomeni dom – kraj identitete, varnosti, zasebnosti in družbene vključenosti. Njegova vrednost narašča s starostjo posameznika, saj je povezan s spomini, dosežki in občutkom pripadnosti. Med Slovenci ima stanovanje še poseben pomen, saj je večina lastniških, pri čemer prevladuje predvsem lastništvo hiš. Lastništvo hiše predstavlja več kot le posest nepremičnine – je simbol neodvisnosti, stabilnosti in povezanosti z naravnim okoljem. Predstavlja uresničitev življenjskih ciljev in hkrati kulturno zasidran ideal. Za Slovence je značilno tudi, da se ne selijo radi, zato so ljudje, ki so si v preteklosti zgradili hiše, v njih po večini ostali vse življenje. Hiše so bile večinoma grajene kot večgeneracijska bivališča, saj so graditelji pričakovali, da bodo v njih živeli tudi njihovi otroci. V številnih primerih pa so se otroci iz teh hiš odselili, starši pa so ostali v njih sami. Posledično so številne velike družinske hiše postale polprazne ali celo prazne. V okviru sodobnih demografskih in stanovanjskih izzivov predstavljajo velike družinske hiše, s polpraznimi in praznimi bivalnimi površinami, pomemben stanovanjski potencial. Namen raziskovalnega projekta je zato razvoj možnih modelov za aktivacijo velikih družinskih hiš s praznimi ali delno praznimi bivalnimi površinami, ki bodo vključevali tehnične in zakonodajne prilagoditve, organizacijske rešitve ter predloge za spodbude.