Problematika staranja prebivalstva je v zadnjem času postala zelo pereča tema na številnih področjih, med drugim tudi na področju bivanja in urejanja prostora. V primeru Slovenije je to še posebej izpostavljeno zaradi dveh značilnosti. Po eni strani je za Slovenijo značilna visoka lastniška zasedenost stanovanj. Po osamosvojitvi smo namreč izvedli zelo radikalno privatizacijo nekdanjih javnih najemnih stanovanj in, kot navaja Srna Mandič (2011) po Marku Stephensu, smo postali »superlastniki stanovanj«. Po Srni Mandič (2011) so Slovenci, starejši od 65 let, lastniki stanovanj kar v 96-odstotnem deležu, v starostni skupini nad 80 let se celo poveča. Po drugi strani pa je bila v času socializma stanovanjska gradnja usmerjena v gradnjo velikih, zgoščenih večstanovanjski sosesk. V Sloveniji tako 40 % obstoječe večstanovanjske gradnje predstavljajo stavbe, ki so bile zgrajene med letoma 1946 in 1985 (Malešič 2014). Po drugi svetovni vojni je namreč zaradi hitre industrializacije in posledično urbanizacije kronično primanjkovalo stanovanj v mestih. Države srednje in vzhodne Evrope so hitele z graditvijo delavskih sosesk, da bi zadostile pomanjkanju stanovanj ob velikih migracijah podeželskega prebivalstva v mesta, kjer je bilo lažje najti vir zaslužka. Urbanistični načrti so predvidevali, da bodo v teh velikih večstanovanjskih soseskah živeli mlajši in zdravi ljudje in njihovim potrebam je bil prilagojen tudi javni prostor teh sosesk (Železnik 2017). Ker je za Slovenijo značilna nizka stanovanjska mobilnost (Mandič 2015) in ker so imeli stanovalci po osamosvojitvi možnost, da lahko svoja najemna stanovanja odkupijo, bivajo v velikih večstanovanjskih sosesk večinoma še vedno prvotni stanovalci (prvi naseljenci). Zaradi tega se je starostna struktura v teh večstanovanjskih soseskah precej spremenila – stanovalci v njih so se namreč postarali, javni prostor v teh soseskah pa je še vedno prilagojen za mlajše in zdrave ljudi, kot je bilo načrtovano, ne pa za potrebe starejših. S tem se zmanjšuje kakovost bivanja starejših, povečuje se tveganje za njihovo socialno izključenost, zmanjšuje pa se tudi možnost za njihovo aktivno vključevanje v skupnost in lokalno okolje. To je še posebej zaskrbljujoče, ker želijo starejši ljudje čim dlje časa ostali v svojem bivalnem okolju, v katerem bi bili sposobni živeti čim samostojneje in čim bolj kakovostno, kar potrjujejo številne raziskave (glej, na primer, Barker in Prince 1990; Gurney in Means 1997; Gitlin 2003; Davey 2007; De Jong idr. 2012). Kot navajajo Maisel idr. (2008) so študije tudi pokazale, da samostojno življenje spodbuja uspešno staranje z izboljšanjem zdravja, življenjsko zadovoljstvo in povečuje samozavest starejših, kar lahko časovno odloži prehod starejših v institucionalno obliko bivanja. Zato je pomembno, da se javni prostor v večstanovanjskih soseskah prilagodi potrebam starejših, s čimer jim bo omogočeno dostojno in predvsem kakovostno življenje in bivanje ter aktivno vključevanje v lokalno skupnost. Prav zaradi tega je zato pomembno preučiti javni prostor v večstanovanjskih soseskah in kakšne so glede tega prostora potrebe njihovih starejših stanovalcev.